Mangart

Za obisk Mangarta sva se odločila dokaj nenadnoma, ker sva želela pobegniti pred vročino v službi. Odvrnili naju nista niti zgodnje vstajanje in dve uri vožnje iz Kamnika, tako, da sva bila na izhodišču nad Kočo pri Mangartskem sedlu že okoli pol osmih zjutraj, ko so se tam češki prenočevalci (na 11C) šele prebujali. Na vrh sva se odpravila po slovenski poti, ki je kar strma, a zelo lepa in dobro varovana. S parkirišča, sva do vrha 2.678 m visokega Mangrta potrebovala malo manj kot dve uri in pol.

Jutranji pogled na Mangart iz Podkorena

 Spomenik branilcem Predela pred Napoleonom (1809)

 Na Mangartsko sedlo sva prišla skupaj s soncem.

Vstop v steno.

 Na vrhu.

 

 Pogled na belopeški jezeri.

 Na izhodišče sva se vrnila po italijanski poti

Ob že tako ozki cesti na Mangart, smo se v predorih morali izogibati še počivajočih koz, ki se prav nič niso bale avtomobilskega prometa.