sobota, 30. november 2013

Samostan Žiče, Vurberk, Ptujska gora

Na poti do prvega obiska pri nečaku Venu, sva se ustavila pod Konjiško goro v nekdaj tihi dolini sv. Janeza, kjer so vsak dan bolj urejeni ostaniki kartuzije Žiče.  

Zunanjost Otokarjeve kapele, v kateri je nekoč bila tudi knjižnica z več kot 2.000 knjigami.

in še v njej.

V spremljevalnih prostorih so pred leti uredili lep muzej z razstavo Nataše Golob o zgodovini in kulturni vlogi Žičke kartuzije.
Faksimile kartuzijanskega antifonarija iz 1280 z napačnim podnapisom ;-)

Faksimile Avguštinove razprave o Božji državi: De civitate dei iz konca 14. stoletja


Redovna pravila iz 1429


Nekdanji glavni vhod v samostan, kot ga je slikal France Stele pred drugo svetovno vojno.


Zelo zanimiva inicialka D iz psalterja, ki ga je v samostan prinesel najverjetneje prvi prior Beremund in ki predstavlja morsko deklico, pava in baziliska - simbole treh elementov ob stvarjenju sveta (morje, zrak zemlja).
Kartuzija v 19. stoletju, kot jo je videl  Josef Erwin von Lippert
in leta 2013



Kapiteli s portala v Špitaliču.

sledi spodnje samostanske cekve v cerkvi v Špitaliču.

Prvi obisk pri najmlajšem nečaku



Večerno zalivanje drugič očeta...

Drugi dan pa sva šla nazaj čez grajske ostaline pri in na Vurberku. Na tamkajšnji cerkvi je zanimiv nagrobnik protestantskega plemiča Hansa Augustina von Siegersdorfa, ki ga mariborski župnik leta 1589 ni želel pokopati v mariborski cerkvi zaradi znanih protestantskih stališč plemiča.


Emilijan Cevc je v knjigi o kiparstvu med gotiko in barokom zapisal: "V dolgi vrsti naših viteških nagrobnikov ni opaziti posebne kiparske domišlije... naročnikom ni šlo - ali zelo redko - za bogatenje umetnostne posesti, pač pa za manifestacijo lastne pomembnosti..."

Zanimiv viteški epitaf iz 80tih let 16. stoletja.


Muca iz grajskih ruševin.

in nazadnje še sončno-senčno Ptujsko goro




V njej mi je tokrat bil najbolj zanimiv Sigismundov oltar. Tega je dal pred 1429 izdelati vitez Žiga (Sigismund) iz Dobrne (Neuhaus), ki je bil med dobrotniki cerkve na Ptujski gori. Gradnjo cerkve so izdatno podpirali celjski grofje in zato nas ne sme čuditi, da se nahaja v osrednjem delu oltarja ime tedanjega cesarja, na njegovi desnici pa je svetnica Barbara. Zanimivo se mi zdi tudi dejstvo, da gre pri tem oltarju za verjetno namerno dvoumnost in že Marijan Zadnikar je omenjal, da bi lahko bil v osrednji niši upodoblljen  Sv. Ožbalt, katerega simbol je krokar s prstanom v kljunu in ki ga še danes lahko lepo vidimo na bližnjem grbu na nagrobniku donatorja oltarja  Žige Dobrnskega, ki ni bil le nadškofov namestnik in glavar v Brežicah ampak tudi brat samega Salzburškega nadškofa Eberharda III (1403-1427).
Oltar mi je bil zanimiv predvsem zaradi že omenjenega naročnika viteza Žige=Sigismunda, ki je spadal med ministriale krške škofije in ki so skrbeli za skoraj sosednje gradove Dobrno, Lemberg in Ranšperk (danes med domačini poimenovan: Lanšperk.  In prav iz starega imena najstarejšega od teh gradov Rabensberg (Rabe=Krokar) izhaja grb plemiške rodbine Dobrnskih Krokar. 
Nagrobnik Žige Dobrnskega (Sigismund von Neeuhaus) v ptujskogorski cerkvi s krokarjem starim simbolom rodbine vitezov z Rabensberga in ki so ga Dobrnski ohranili tudi po prelitvi v Dobrno( Neuhaus!).