V soboto zjutraj sva se zbudila že ob štirih, da bi ujela najlepši del dneva za vzpon na Storžič. V bistvu sva (verjetno še nezavedno), za vzpon odločila že v četrtek, ko sva kočo pod Storžičem obiskala v družbi nekdanje sodelavke, ki nama je hkrati razkazala svojo simpatično kočko v Lomu pod Storžičem. A ker je bilo ob štirih v Kamniku še zelo grdo vreme, sva podaljšala spanec in ob šestih panično ugotavljala, da bo dan verjetno vseeno lep. In ker je bilo letos že preveč lepih zamujenih dni, ko nismo šli v hribe, je sledila hipna odločitev in odhod proti Tržiču.
Na koči so nama rekli, da bo dopoldne še brez dežja in čeprav je bil vrh skoraj ves čas v megli je začelo deževati šele okrog pol ene ure, ko naju je ujela prava gorska nevihta, ki je bila vsaj zame "vodni krst" v gorah.
