Pred Božičnimi prazniki 1

Za nami je en umirjen a lep predbožični vikend.

Razmišljanje o pravljici

Gremo prvič na sneg

Ker smo to soboto bili v Kamniku, vsi bili zdravi  in so gore kričale na vse grlo,

smo pač opustili načrte po obisku čokoladne Opatije in smo šli na Veliko planino, kjer sta "mala" z velikim veseljem prvič letos okusila sneg.

Za prvo silo je bil dober že sneg v kamnolomu, kjer smo parkirali.

više kot smo šli, več snega je bilo, jezerca za živino pa so se spremenila v drsalnice. Tam smo popili prvi čaj (ja Špela, tako kot vedno :-) in se preizkusili v drsanju na 101 način.

nato smo se odpravili do Domžalskega doma na malico

Miklavž 2013

Šolske priprave na Božične praznike

Samostan Žiče, Vurberk, Ptujska gora

Na poti do prvega obiska pri nečaku Venu, sva se ustavila pod Konjiško goro v nekdaj tihi dolini sv. Janeza, kjer so vsak dan bolj urejeni ostaniki kartuzije Žiče.  

Zunanjost Otokarjeve kapele, v kateri je nekoč bila tudi knjižnica z več kot 2.000 knjigami.

in še v njej.

V spremljevalnih prostorih so pred leti uredili lep muzej z razstavo Nataše Golob o zgodovini in kulturni vlogi Žičke kartuzije.

Faksimile kartuzijanskega antifonarija iz 1280 z napačnim podnapisom ;-)

Faksimile Avguštinove razprave o Božji državi: De civitate dei iz konca 14. stoletja

Redovna pravila iz 1429

Nekdanji glavni vhod v samostan, kot ga je slikal France Stele pred drugo svetovno vojno.

Zelo zanimiva inicialka D iz psalterja, ki ga je v samostan prinesel najverjetneje prvi prior Beremund in ki predstavlja morsko deklico, pava in baziliska - simbole treh elementov ob stvarjenju sveta (morje, zrak zemlja).

Kartuzija v 19. stoletju, kot jo je videl  Josef Erwin von Lippert

in leta 2013

Kapiteli s portala v Špitaliču.

sledi spodnje samostanske cekve v cerkvi v Špitaliču.

Prvi obisk pri najmlajšem nečaku

Večerno zalivanje drugič očeta...

Drugi dan pa sva šla nazaj čez grajske ostaline pri in na Vurberku. Na tamkajšnji cerkvi je zanimiv nagrobnik protestantskega plemiča Hansa Augustina von Siegersdorfa, ki ga mariborski župnik leta 1589 ni želel pokopati v mariborski cerkvi zaradi znanih protestantskih stališč plemiča.

Emilijan Cevc je v knjigi o kiparstvu med gotiko in barokom zapisal: "V dolgi vrsti naših viteških nagrobnikov ni opaziti posebne kiparske domišlije... naročnikom ni šlo - ali zelo redko - za bogatenje umetnostne posesti, pač pa za manifestacijo lastne pomembnosti..."

Zanimiv viteški epitaf iz 80tih let 16. stoletja.

Muca iz grajskih ruševin.

in nazadnje še sončno-senčno Ptujsko goro

V njej mi je tokrat bil najbolj zanimiv Sigismundov oltar. Tega je dal pred 1429 izdelati vitez Žiga (Sigismund) iz Dobrne (Neuhaus), ki je bil med dobrotniki cerkve na Ptujski gori. Gradnjo cerkve so izdatno podpirali celjski grofje in zato nas ne sme čuditi, da se nahaja v osrednjem delu oltarja ime tedanjega cesarja, na njegovi desnici pa je svetnica Barbara. Zanimivo se mi zdi tudi dejstvo, da gre pri tem oltarju za verjetno namerno dvoumnost in že Marijan Zadnikar je omenjal, da bi lahko bil v osrednji niši upodoblljen  Sv. Ožbalt, katerega simbol je krokar s prstanom v kljunu in ki ga še danes lahko lepo vidimo na bližnjem grbu na nagrobniku donatorja oltarja  Žige Dobrnskega, ki ni bil le nadškofov namestnik in glavar v Brežicah ampak tudi brat samega Salzburškega nadškofa Eberharda III (1403-1427).

Oltar mi je bil zanimiv predvsem zaradi že omenjenega naročnika viteza Žige=Sigismunda, ki je spadal med ministriale krške škofije in ki so skrbeli za skoraj sosednje gradove Dobrno, Lemberg in Ranšperk (danes med domačini poimenovan: Lanšperk.  In prav iz starega imena najstarejšega od teh gradov Rabensberg (Rabe=Krokar) izhaja grb plemiške rodbine Dobrnskih Krokar. 

Nagrobnik Žige Dobrnskega (Sigismund von Neeuhaus) v ptujskogorski cerkvi s krokarjem starim simbolom rodbine vitezov z Rabensberga in ki so ga Dobrnski ohranili tudi po prelitvi v Dobrno( Neuhaus!).